Težko bi rekli, da življenjske zgodbe v zadnjih desetletjih mednarodno najbolj znanih žvižgačev, ko so Chelsea Manning, Edward Snowden, Julian Assange… delujejo motivacijsko in spodbujajo k razkrivanju različnih nezakonitosti. Nič bistveno drugače ni tudi v primerih sicer manj razvpitih žvižgačev, ki so razgaljali za usodo sveta manj pomembne informacije, še vedno pa pomembne informacije, ki so kazale na nezakonitosti pri opravljanju določene dejavnosti, aktivnosti. Če so bili v položaju zaposlenih v organizaciji, na katere delovanje se je razkritje nanašalo, jih je po pravilu doletela odpoved delovnega razmerja z očitkom, da je njihovo ravnanje za delodajalca škodljivo, od delavcev pa se vendar pričakuje (tudi zakon jo terja) lojalnost. Če jih ni doletela odpoved delovnega razmerja, so se težko ognili drugačnim povračilnim ukrepom, ki so delo v predmetnem okolju naredili nevzdržno, in žvižgač je slej ko prej sam klonil in odšel. Za popotnico je lahko prejel še kakšen sodni postopek zaradi razkritja poslovne skrivnosti ali osebnih podatkov.
Zakon o zaščiti prijaviteljev (ZZPri), veljati je začel 22.2.2023, vzpostavlja mehanizme za »varno« prijavljanje kršitev - če se prijavljene kršitve predpisov nanašajo na delovno okolje prijavitelja. Varno v smislu, da je prijavitelj, kadar postopa po določbah ZZPri, deležen zaščite. Ta se nanaša na:
• 1. prepoved razkritja identitete prijavitelja in zaupnost (6. člen);
• 2. izključitev odgovornosti prijavitelja (21. člen);
• 3. sodno varstvo in začasne odredbe v primeru povračilnih ukrepov (22. člen);
• 4. brezplačna pravna pomoč (23. člen);
• 5. nadomestilo za primer brezposelnosti (24. člen);
• 6. psihološka podpora (25. člen).
Osnovni ukrep za zaščito prijavitelja je prav prepoved razkritja prijaviteljeve identitete. Ta prijavo lahko poda, tako da se razkrije, ali pa anonimno. Delodajalec NE SME ugotavljati identitete prijavitelja. Njegova identiteta se razkrije le zaupniku – osebi, ki je s strani zavezanca določena za preiskovanje in odpravljanje prijavljenih kršitev.
ZZPri določa širok krog zavezancev za vzpostavitev t.i. notranje poti prijave. Po oceni Ministrstva za javno upravo gre za preko 2500 zavezancev, ki morajo do 23.5.2023 vzpostaviti notranji sistem za prijavo nepravilnosti znotraj organizacije. Število samo pove, da gre za zelo raznolike organizacije v javnem in zasebnem sektorju, z različnim številom zaposlenih in različno dejavnostjo, kar vse vpliva tudi na razliko v tveganju za nezakonita ravnanja in njihov obseg. Menim, da raznolikost zavezancev za vzpostavitev notranje prijavne poti vpliva tudi na dejansko možnost zaščite prijavitelja. Med zavezanci za vzpostavitev notranje poti prijave so vsi so subjekti v javnem in zasebnem sektorju s 50 ali več zaposlenimi, tudi z manj kot 50 zaposlenimi, vendar najmanj desetimi zaposlenimi, če svojo glavno registrirano dejavnost opravljajo na področju zdravstva ali na področjih zbiranja, prečiščevanja in distribucije vode, ravnanja z odplakami, zbiranja in odvoza odpadkov ter ravnanja z njimi, pridobivanja sekundarnih surovin ter na področjih saniranja okolja in drugega ravnanja z odpadki. Ne glede na število zaposlenih notranje poti za prijavo vzpostavijo tudi ministrstva, upravne enote, vladne službe, javne agencije, Urad predsednika Republike Slovenije, Državno odvetništvo Republike Slovenije, Ustavno sodišče Republike Slovenije, Računsko sodišče Republike Slovenije, Varuh človekovih pravic, Informacijski pooblaščenec, Komisija za preprečevanje korupcije, Državna revizijska komisija in Zagovornik načela enakosti ter samoupravne lokalne skupnosti.
Mnogi zavezanci so v preteklosti zaradi narave svoje dejavnosti ali zavez po področnih predpisih že sami vzpostavili poti za prijavo nepravilnosti znotraj organizacije, ki so omogočale tudi anonimne prijave. Med njimi so banke, hranilnice in zavarovalnice. Za večino zavezancev za vzpostavitev notranje prijavne poti pa obveznosti po ZZPri pomenijo novost. Ni odveč pripomniti, da k njihovi izpolnitvi pristopajo z različno zavzetostjo.
Manjša kot je organizacija, težje bo kljub sledenju določbam ZZPri o zagotavljanju zaupnosti, dejansko zagotoviti anonimnost prijavitelja (zaposlenega, bivšega zaposlenega ali osebe, ki je z organizacijo v zaposlitvi podobnem odnosu). Obstaja realno tveganje, da ga bo mogoče prepoznati tudi iz vsebine ukrepov za odpravo kršitve.
ZZPri izhaja iz predpostavk: 1. da se kršitve najlažje in najhitreje odkrijejo znotraj delovnega okolja, v katerem nastanejo in da 2. imajo delodajalci interes odpraviti kršitve (za zagotavljanje skladnosti poslovanja s predpisi).
Če se bo tudi druga predpostavka pokazala za pravilno, nas za prijavitelje ne bi smelo skrbeti, saj bodo razkritja dobrodošla. Izkušnje pa kažejo, da druga predpostavka v praksi ne drži nujno, saj so prav delodajalci tisti, ki so v preteklosti zoper prijavitelje uporabili različne povračilne ukrepe. Pogosto so se več ukvarjali s prijaviteljem, z ugotavljanjem kdo je in kako naj ukrepajo zoper njega, kot z vsebino prijavljene nepravilnosti oziroma nezakonitosti in njeno odpravo.
ZZPri ne bo le preskus pripravljenosti zavezancev slediti pravnim pravilom, bo preskus naše človeške narave, naše vesti, ki nam narekuje brzdanje egoističnih in egocentričnih strasti, kadar bi te delovale proti koristim skupnega (javnega) dobrega. V družbenih okoliščinah, ki podpirajo trend ”misliti nase, vlagati vase, narediti kaj zase” je vidik javnega interesa precej imaginaren. Seveda zapisano velja tako za zavezance kot za prijavitelje. Da bi ZZPri zaživel bi morali oboji ravnati v dobri veri, v smeri koristi, ki jo družbi prinaša urejen sistem, brez neželenih ekscesov. V tem primeru žvižganje ne bo več tako tvegano, predvsem pa bi ga moralo biti s časom vse manj, ker ne bi bilo potrebno.
Odvetnica mag. Rosana Lemut Strle
留言