Spomnim se, kako nam je profesor na enem od uvodnih predavanj na pravni fakulteti (takrat se mi je zdelo, da malce cinično) rekel, da je pravo namenjeno zagotavljanju reda v družbi, pravičnost pa, če bi jo kdaj pogrešili, najdemo na stopnišču sodišča na Tavčarjevi ulici. Tam je res postavljen njen kip.
Strinjam se, da je pravičnost zelo subjektivna kategorija. Vsak ima svoj pogled na to, kaj je v določeni situaciji pravično. Ta pogled pa je lahko odvisen od vrste zelo osebnih dejavnikov, kot je naklonjenost določeni osebi ali vsebini, nenaklonjenost določeni osebi ali vsebini, osebni interes na uspehu ene strani, osebni interes na neuspehu druge strani ipd.
No, neposredno po zgornjem uvodu o poslanstvu prava, je profesor poudaril tudi, da mora biti zapisano pravo, da bi bilo učinkovito, družbeno sprejeto. To pomeni, da ga mora večina vsaj v pretežni meri (subjektivno) doživljati kot pravičnega. Danes pogosto pogrešam poudarjanje družbene sprejemljivosti oziroma družbene sprejetosti pravnih pravil. Nesprejemanje pravnih pravil kot pravičnih v določenih družbenih okoliščinah praviloma vodi v konfliktnost situacij zaradi zavračanja sledenja pravnim pravilom, ki jih večina doživlja kot nepoštena, krivična.
V tem kontekstu naj izpostavim pravna pravila o vračanju stroškov specializacij, če zdravnik, po končani specializaciji sklene delovno razmerje izven pogojev specializacije in situacije, ko pride do zahtev za vrnitev stroškov specializacije od specializanta klinične psihologije.
Specializacija zdravnikov je oblika podiplomskega strokovnega usposabljanja, ki je potrebna za dodatno in poglobljeno pridobivanje znanja in veščin na enem od področij medicine ali dentalne medicine. Vrste, vsebino, trajanje in potek specializacije določa pravilnik (Pravilnik o vrstah, vsebini, trajanju in poteku specializacij zdravnikov (Uradni list RS, št. 22/18, 187/20 in 87/21). Zdravniška zbornica Slovenije na svojih spletnih straneh dvakrat letno objavi javni razpis specializacij, ki se nanaša na območje celotne države (t.i. nacionalni razpis) ali na posamezne izvajalce zdravstvene dejavnosti (t.i. razpis za izvajalce), lahko pa tudi javni razpis specializacij za znanega plačnika, če so pri pooblaščenih izvajalcih na voljo prosta specializantska mesta. Zbornica odobri specializacijo z odločbo.
Plačilo sredstev za plače in nadomestila plač ter druge obveznosti do specializanta iz naslova delovnega razmerja, plačilo stroškov mentorstva in koordiniranja specializacij, plačilo obveznih izobraževanj glede na program specializacije in plačilo prvega opravljanja specialističnega izpita se za specializacije za potrebe mreže javne zdravstvene službe zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije (25/II člen ZZdrS - Zakon o zdravniški službi (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 15/08 – ZPacP, 58/08, 107/10 – ZPPKZ, 40/12 – ZUJF, 88/16 – ZdZPZD, 40/17, 64/17 – ZZDej-K, 49/18, 66/19 in 199/21)).
Zdravnik specialist, ki po končani specializaciji odkloni sklenitev delovnega razmerja pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti v mreži javne zdravstvene službe oziroma pri določenem izvajalcu zdravstvene dejavnosti, in specializant, ki mu je bila po določbah ZZdrS izdana odločba o prenehanju specializacije, mora v proračun Republike Slovenije povrniti vse stroške, nastale v zvezi s specializacijo, razen plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Zdravnik specialist, ki po končani specializaciji iz razlogov, ki so na njegovi strani, ostane zaposlen pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti v mreži javne zdravstvene službe manj kot za enkratno časovno obdobje opravljanja specializacije, je dolžan povrniti sorazmerni del stroškov specializacije.
ZZdrS vzpostavlja obveznost zdravnika specializanta, da se po končani specializaciji za najmanj enako časovno obdobje trajanja specializacije za polni delovni čas zaposli ali v mreži javne zdravstvene službe, če je bil izbran na nacionalnem razpisu ali pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti, ki je plačal specializacijo, če je bil izbran na razpisu za tega izvajalca.
Četudi bi zdravnik po zaključeni specializaciji sklenil pogodbo o zaposlitvi v javni zdravstveni mreži, vendar ne pri izvajalcu v javni zdravstveni mreži, pri katerem je opravljal specializacijo (če je opravljal specializacijo za izvajalca), je dolžan vrniti stroške, nastale v zvezi s specializacijo, razen plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja.
Določba šestega odstavka 25. člena ZZdrS se je tekom let nekoliko spreminjala.
Do dileme, ali gre pri omejevanju zaposlovanja zdravnikov po zaključku specializacije za nedopusten poseg v ustavno pravico do svobodne izbire zaposlitve iz drugega odstavka 49. člena Ustave RS (Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99, 75/16 – UZ70a in 92/21 – UZ62a) se je že opredelilo Vrhovno sodišče. Res se sodba II Ips 83/2019 z dne 06.02.2020 nanaša na še bolj restriktivno zakonsko ureditev, ki je urejala razpis specializacij za regije, vendar je njena argumentacija aktualna tudi pri aplikaciji na veljavni šesti odstavek 25. člena ZZdrS. Vrhovno sodišče je ocenilo, da kljub argumentu, da javna sredstva zaradi zaposlitve specializanta pri drugem izvajalcu (takrat v drugi regiji) še vedno znotraj javne zdravstvene mreže niso bila oškodovana, oziroma njihova oškodovanost numerično ni izkazana, to ne pomeni, da ni trpel sistem, katerega namen je uresničevanje pravice do zdravstvenega varstva iz 51.člena Ustave RS. Prav to pa je po prepričanju Vrhovnega sodišča vrednotna podstat zakonskega pravila iz šestega odstavka 25. člena ZZdrS. S tem je Vrhovno sodišče ob skrbnem tehtanju ustavni pravici do zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave RS dalo prednost pred ustavno pravico do proste izbire zaposlitve iz 49/II člena Ustave RS.
Če se ureditev vračila stroškov specilizacij po ZZdrS kaže kot pretehtana in torej takšna, za katero je pričakovati, da jo kot pravično dojema večina naslovnikov, pa je po mojem mnenju drugače pri ureditvi povračila stroškov specializacije klinične psihologije.
Specialisti klinične psihologije so po ZZDej zdravstveni delavci. Pridobitev naziva specialista klinične psihologije urejata Pravilnik o specializacijah zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev (Uradni list RS, št. 37/04, 25/06, 113/06, 2/09, 9/12 in 82/14) in Odredba o programu specializacije iz klinične psihologije (Uradni list RS, št. 71/13).
Specializacijo po Pravilniku odobri minister na predlog delodajalca, kjer je specializant zaposlen, če gre za specializanta, ki ni zaposlen, pa na njegov predlog.
V odločbi o specializaciji minister določi vrsto specializacije, začetek in glavnega mentorja. Na podlagi odločbe iz prvega odstavka prejšnjega člena skleneta specializant in delodajalec pogodbo o medsebojnih pravicah in obveznostih.
Ker specializanta klinične psihologije ne ščitijo zakonske določbe o obsegu vračanja stroškov specializacije vsaj v enaki meri kot specializanta – zdravnika, delodajalci v pogodbo o medsebojnih pravicah in obveznostih v času specializacije vnašajo tudi določbe, ki specializanta klinične psihologije v primeru zaposlitve pri drugem delodajalcu (v primeru predčasnega prenehanja specializacije, zaposlitve pri drugem izvajalcu po zaključku specializacije ali prenehanja pogodbe o zaposlitvi pred potekom dobe, ki je bila dogovorjena za delo pri delodajalcu po zaključku specializacije) zavezujejo ne le k vračilu stroškov specializacije, kot to velja za zdravnike specializante po šestem odstavku 25. člena ZZdrS, pač pa tudi k vračilu prejetih plač oziroma nadomestil plače. Menim, da plača kot plačilo za opravljeno delo pripada specializantu klinične psihologije, ne glede na njegovo zaposlitev po končani specializaciji. Vračanje plač, ki jih je specializant klinične psihologije prejel za opravljeno delo, je nesorazmerna sankcija za nespoštovanje pogodbenega dogovora o nadaljevanju dela po končani specializaciji. Delodajalec je obogaten, saj je delo specializanta prejel brezplačno, specializant pa je s takšnim bremenom dejansko onemogočen pri svobodni izbiri delodajalca. Nisem prepričana, da bi tudi v tem primeru pretehtali argumenti sodišča iz sodbe II Ips 83/2019.
Ker je specializant klinične psihologije v odnosu do delodajalca v bistveno podrejenem položaju, vsebino pogodbe določi delodajalec ne da bi bil pri tem omejen z zakonskimi določbami, ki vračilo omejujejo na stroške specializacije (razen plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja), kot to velja za specializante zdravnike, menim, da sorazmernost med interesi zagotavljanja zdravstvenega varstva in svobodno izbiro zaposlitve ni dosežena. Po mojem mnenju namreč ni najti prav nobenega argumenta, ki bi opravičeval drugačno obravnavo vračil stroškov specializacije če gre za zdravnike ali če gre za druge zdravstvene delavce – v konkretnem primeru za specializante klinične psihologije. Prepričana sem, da ureditev, ki dopušča tako očitno neupravičeno neenako obravnavo posameznikov v primerljivih položajih večina dojema kot nepravično, kar terja njeno spremembo.
Odvetnica mag. Rosana Lemut Strle
Comments