Smernice in Kodeks ravnanja za ponudnike modelov umetne inteligence za splošne namene

Kljub vprašanjem o morebitni odložitvi pričetka uporabe določb Akta o umetni inteligenci, je Evropska komisija še pravočasno izdala smernice ter potrdila kodeks ravnanja za ponudnike modelov umetne inteligence (UI) za splošne namene (general purpose artificial intelligence). Obveznosti za ponudnike takšnih modelov UI so tako z 2. avgustom stopile v uporabo.

Ponudniki modelov UI za splošne namene, danih na trg po tem datumu, morajo izpolnjevati zahteve Akta o umetni inteligenci, glede česar se jim priporoča, da neformalno sodelujejo z (novim) Uradom za umetno inteligenco. Zaveza sodelovanja z nadzornim organom je poudarjena pri ponudnikih modelov UI za splošne namene, ki so najnaprednejši in glede njih obstajajo sistemska tveganja. Komisija bo učinkovit nadzor nad izpolnjevanjem obveznosti iz GPAI za te subjekte začela izvajati 2. avgusta 2026.

Ponudniki modelov UI za splošne namene, ki so bili dani na trg pred 2. avgustom 2025, morajo skladnost z obveznostmi po Aktu o umetni inteligenci zagotoviti do 2. avgusta 2027. Morda predvsem za že obstoječe ponudnike modelov umetne inteligence je bistvenega pomena, da prepoznajo, ali jih zavezujejo posebne določbe glede modelov UI za splošne namene, kar je vsled zgolj splošne opredelitve v Aktu o umetni inteligenci do sedaj ostalo na precej abstraktni ravni.

Posebne obveznosti, ki jih Akt nalaga ponudnikom modelov UI za splošne namene so:

• dokumentiranje postopkov učenja, testiranja modela ter rezultatov njegovega ocenjevanja ter vodenje in sprotno posodabljanje tehnične dokumentacije o modelu za predložitev Uradu za UI in pristojnim nacionalnim organom, najmanj z informacijami iz Priloge XI;

• dajanje na voljo ažurnih informacij in dokumentacije (downstream) ponudnikom sistemov UI, ki nameravajo model integrirati v svoje sisteme UI, da lahko ti dobro razumejo omejitve modela UI ter izpolnjujejo svoje obveznosti na podlagi Akta; ponudniki morajo zagotoviti preglednost najmanj o elementih iz Priloge XII;

• vzpostavitev politike za doseganje skladnosti z evropskim pravom avtorskih in sorodnih pravic, zlasti spoštovanje teh pravic pri besedilnem in podatkovnem rudarjenju na pridržek imetnikov pravic v skladu s tretjim odstavkom 4. člena Direktive o enotnem digitalnem trgu;

• priprava povzetka vsebine, ki se uporablja za učenje modela UI za splošne namene v skladu s predlogo, ki jo je pripravil Urad za UI v dokazovanje upravljanja s podatki (data governance).

Obveznosti iz prvih dveh alinej ne veljata za ponudnike modelov UI, ki so bili objavljeni na podlagi proste in odprtokodne licence, ki omogoča dostop do modela, njegovo uporabo, spreminjanje in distribucijo ter katere parametri, vključno z utežmi, informacijami o strukturi modela in informacijami o uporabi modela, so javno dostopni. Ta izjema se ne uporablja, če gre za modele UI za splošne namene s sistemskimi tveganji (drugi odstavek 53. člena).

Slednji imajo po Aktu o umetni inteligenci tudi dodatne obveznosti, na primer da modele UI testirajo, da zaznavajo sistemska tveganja ter sprejmejo ukrepe za njihovo zmanjšanje, dokumentirajo in sporočajo resne incidente Uradu za UI ter zagotavljajo ustrezno raven kibernetske zaščite in fizične infrastrukture (prvi odstavek 55. člena).

Akt o umetni inteligenci je prvi svoje vrste, ki ureja (hitro razvijajoče) področje inovacij v umetni inteligenci. Enako kot je veljalo za snovanje predloga uredbe velja za njeno implementacijo; ključno je sodelovanje akterjev industrije, ponudnikov modelov UI (za splošne namene), malih in srednjih podjetij, akademikov, strokovnjakov za varnost umetne inteligence, imetnikov avtorskih in sorodnih pravic in organizacij civilne družbe. Usklajevanje interesov različnih deležnikov je intenzivno potekalo tudi pri pripravi kodeksa ravnanja za ponudnike modelov UI za splošne namene, ki je ga je Urad za UI objavil 10. julija letos, po dvomesečni zamudi. Od 1. avgusta, po potrditvi s strani Komisije in Odbora za UI, kodeks ravnanja velja za ustrezen prostovoljni instrument, s katerim lahko ponudniki modelov UI za splošne namene izkažejo skladnost z Aktom o umetni inteligenci.

Kodeks ravnanja za ponudnike modelov UI za splošne namene je sestavljen iz treh poglavij, ki vsako zase konkretizirajo zaveze podpisnikov glede preglednosti, varstva avtorskih in sorodnih pravic ter varnosti in zaščite modelov UI (s sistemskim tveganjem) v koraku z najsodobnejšimi praksami. Komisija vodi seznam podpisnikov, med katerimi so že številni pomembni ponudniki modelov UI, nekaterih drugih, na primer Mete, pa menda ni pričakovati na seznamu. Obravnavo vsebine kodeksa ravnanja zaenkrat puščam na strani, da se osredotočim na prvi korak, opredelitev zavezancev.

V skladu s 3. členom, točka 63, model UI za splošne namene pomeni “model UI, tudi kadar se takšen model UI uči z veliko količino podatkov z uporabo samonadzora v velikem obsegu, ki kaže znatno splošno uporabnost in je ne glede na to, kako je dan na trg, sposoben kompetentno opravljati širok nabor različnih nalog in ki ga je mogoče vključiti v različne sisteme ali aplikacije nižje v verigi, razen modelov UI, ki se uporabljajo za dejavnosti raziskav, razvoja ali izdelave prototipov, preden se dajo na trg;”

Akt uvaja tudi pojem modela UI za splošne namene s sistemskim tveganjem, kar označuje “tveganje, ki je specifično za zmogljivosti modelov UI za splošne namene z velikim vplivom in ima pomemben vpliv na trg Unije zaradi svojega dosega ali dejanskih ali razumno predvidljivih negativnih učinkov na javno zdravje, varnost, javno varnost, temeljne pravice ali družbo kot celoto, ki se lahko v širokem obsegu širijo po vsej verigi vrednosti.”

V skladu s 51. členom se model UI za splošne namene razvrsti kot model UI za splošne namene s sistemskim tveganjem, če ima zmogljivosti z visoko učinkovitostjo oziroma če ga kot takega uvrsti Komisija ob upoštevanju meril iz Priloge XIII. Za model UI za splošne namene se predpostavlja, da ima zmogljivosti z visoko učinkovitostjo, kadar je skupna količina izračuna, uporabljena za njegovo učenje, merjeno z operacijami s plavajočo vejico, večja od 10 na 25. Akt o umetni inteligenci torej določno definira modele UI za splošne namene s sistemskim tveganjem, glede ostalih (ne posebno tveganih) modelov UI za splošne namene pa definicija iz 3. člena, točke 63, dopušča številna vprašanja. Komisija je nanje skušala odgovoriti v smernicah o obsegu obveznosti za splošnonamenske modele umetne inteligence.

V smernicah Komisija opredeli kriterije za določitev modela UI za splošne namene. Komisija uporablja pristop, ki temelji na količini računalniških virov, uporabljenih za učenje modela (training compute) oziroma na meri računske zahtevnosti modela, izraženi v operacijah s plavajočo vejico (floating point operations oziroma FLOP) ter na modalnostih modela, torej ali je sposoben obdelovati različne vrste podatkov (besedilo, zvok, slike, video, senzorski podatki).

Ta pristop temelji na uvodni izjavi 98, ki pravi, da »modeli z vsaj milijardo parametrov in naučeni z veliko količino podatkov, ki uporabljajo samonadzor v velikem obsegu, kažejo znatno splošnost in so sposobni kompetentno opravljati širok nabor različnih nalog;« ter na uvodni izjavi 99, ki pojasnjuje, da so »veliki generativni modeli UI tipičen primer modela UI za splošne namene splošnega namena, saj omogočajo prilagodljivo ustvarjanje vsebin, kot so besedilo, zvočni zapisi, slike ali videoposnetki, ki se lahko zlahka prilagodijo širokemu spektru različnih nalog.«

Na podlagi zgornjih ugotovitev je okvirno merilo za to, da se model šteje za model UI za splošne namene, naslednje: njegova računska poraba za učenje presega 10 na 23 FLOP in je sposoben generirati jezik (bodisi v obliki besedila ali zvoka), pretvarjati besedilo v sliko ali besedilo v video.

Komisija poudari, da sta navedena kriterija sama po sebi le indikativna pri določanju, ali je konkreten model treba uvrstiti med modele UI za splošne namene. Če model izpolnjuje merilo računske porabe za učenje, vendar izjemoma ne izkazuje pomembne splošnosti ali ni sposoben kompetentno opravljati širokega nabora različnih nalog, potem ni model umetne inteligence splošnega namena. Na primer, če je model sposoben kompetentno opravljati le ozek nabor nalog oziroma posamezno nalogo (npr. pretvorbo govora v besedilo), potem ni model umetne inteligence splošnega namena, četudi je njegova računska poraba za učenje 10 na 24 FLOP.

Nasprotno pa, če model umetne inteligence ne izpolnjuje tega merila, vendar izjemoma izkazuje pomembno splošnost in je sposoben kompetentno opravljati širok nabor različnih nalog, potem ga vseeno lahko uvrstimo med modele UI splošnega namena. Opredelitev modelov UI za splošne namene tako ostaja fleksibilna in odvisna od lastnosti posameznega modela UI.

Smernice obravnavajo vprašanje, kdo se šteje za ponudnika modela UI za splošne namene ter (zelo aktualno), kdaj se (downstream) akterji, ki določen model UI za splošne namene sami spremenijo in dodatno prilagodijo (fine-tuning) štejejo za ponudnike tega novega modela UI za splošne namene. Po mnenju Komisije takšen akter postane ponudnik spremenjenega modela UI splošnega namena le, če sprememba bistveno vpliva na splošnost, zmogljivosti ali sistemsko tveganje modela. Okvirno merilo za določitev je to, da je za spremembo porabil več kot tretjino računske porabe za učenje prvotnega modela. Ta prag temelji na pričakovanju, da bo model, ki je bil spremenjen z navedeno količino računske porabe, izkazoval bistvene spremembe, zaradi katerih naj bi imel prilagajalec obveznosti ponudnika modela UI splošnega namena, vključno z modeli s sistemskim tveganjem (če nov model odraža bistveno drugačno sistemsko tveganje).

Nedavne aktivnosti Urada za UI ter Komisije v zvezi z implementacijo Akta o umetni inteligenci ponujajo veliko materiala za kritičen (pravni) razmislek ter optimalno svetovanje strankam, ki še razvijajo ali pa že ponujajo svoja orodja umetne inteligence. Do nadzora nad novimi ponudniki modelov UI za splošni namen nas loči še dobro leto dni; zagotovo bodo delovna najmanj za pravnike in prizadevne programerje.

Nadja Strle, odvetniška pripravnica