top of page
  • rosana547

Pridobitev in uporaba dokazov z osebnimi podatki tretjih oseb in strank v sodnih postopkih


Kmalu bo ZVOP-2 upihnil prvo svečko, Splošna uredba o varstvu podatkov pa bi šla septembra že v prvi razred. Čas hitro teče. Tako bi bilo logično zaključiti, da je bilo v tem času že odgovorjeno na najpogostejše izzive na področju varstva osebnih podatkov. Tak zaključek bi bil slejkoprej prenagljen. V tem času je bilo odgovorjeno na številne izzive, življenje pa prinaša vedno nove in ni jim videti konca.

Vseeno je danes v obravnavi precej običajen primer obdelave osebnih podatkov, na katerega je bilo že odgovorjeno, pa vendar v praksi vedno znova vznika. Gre za vprašanje dopustnosti uporabe dokazov z osebnimi podatki tretjih v različnih sodnih postopkih, včasih tudi za vprašanje dopustnosti predložitve dokazov, v katerih so osebni podatki strank postopka, pa njihova predložitev (vsaj na prvi pogled) ni v korist posamezniku – stranki, na katero se podatki nanašajo. Prav takšen primer me je spodbudil k tokratnemu pisanju.

 

V mojem primeru se je nasprotna stranka v sporu protivila predložitvi dokaza z njenimi osebnimi podatki zatrjujoč, da gre za uporabo njenih osebnih podatkov v nasprotju z namenom, za katerega so bili zbrani, brez pravnega temelja in posledično za kršitev določb Splošne uredbe o varstvu podatkov. Četudi Informacijski pooblaščenec v postopke, ki jih vodijo drugi pristojni organi, ne posega, in se sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, je smiseln pogled na situacijo z vidika (morebitnega) vpliva določb Splošne uredbe o varstvu podatkov na dokazne postopke oziroma na možnost zahtevati od sodišča, da odredi predložitev dokaza z osebnimi podatki tretjih ali stranke.

 

Ker je presojo o tem že napravilo Sodišče Evropske Unije, bom namesto svojega mnenja predstavila njegovo odločitev v zadevi C‑268/21.

 



V predmetnem postopku za predhodno odločanje je šlo za vprašanje vpliva določb Splošne uredbe o varstvu podatkov na dokaze v sporu med družbama, ki sta nastopali na eni strani kot naročnik in na drugi kot izvajalec gradbenih del. Družba, ki je izvedla gradbena dela, je naročnici predložila, kot je razumeti, končni obračun del, družba naročnica pa mu je nasprotovala po višini, zatrjujoč, da delavci izvajalca na gradbišču niso opravili števila ur, ki je bilo zaračunano. V povezavi s to trditvijo je družba naročnika zahtevala predložitev elektronske evidence o delu, ki jo je za svoje delavce po švedskem pravu dolžna voditi družba izvajalka in je namenjena predvsem davčnemu nadzoru. Takšen primer si zlahka predstavljamo tudi v Sloveniji, saj so tudi pri nas delodajalci dolžni voditi evidence o izrabi delovnega časa, četudi ne vselej v elektronski obliki. Družba izvajalka dokumenta ni želela predložiti, zato je družba naročnica od sodišča zahtevala, naj predložitev odredi. Zahteva za predložitev podatkov je slonela na določbi poglavja 38 Rättegångsbalken (zakona o sodiščih), po kateri mora vsakdo, ki razpolaga z listino, za katero je mogoče šteti, da ima dokazno moč, to listino predložiti.

 

Sodišče prve stopnje je zahtevi družbe naročnice ugodilo in naložilo tretji družbi, ki je za družbo izvajalko vodila evidence (v jeziku Splošne uredbe bi rekli, da je šlo za obdelovalca družbe izvajalke), naj evidence o delu brez nacionalnih identifikacijskih številk posameznikov predloži. Pritožbeno sodišče je odločitev prvostopnega potrdilo, Vrhovno sodišče pa je ocenilo, da trditev družbe izvajalke, da gre v primeru takšnega dokaza za poseg v načelo iz točke b) 5/I člena Splošne uredbe o varstvu podatkov (načelo omejitve namena), terja enotno razlago prava Evropske Unije in je na SEU naslovilo zahtevo za sprejem predhodne odločbe.

 

Postavilo je dve vprašanji za predhodno odločanje:

1.      Ali so z določbami 6/III in 6/IV člena  Splošne uredbe o varstvu podatkov zajeti tudi nacionalni postopkovni predpisi v zvezi z obveznostjo predložitve dokumentov?

2.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali Splošna uredba o varstvu podatkov zahteva, da je treba pri odločanju o tem, ali je treba odrediti predložitev dokaza, ki vključuje osebne podatke, upoštevati tudi interes posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki? Ali v takih okoliščinah pravo Unije določa kakršne koli zahteve o tem, kako natančneje naj bi bilo treba opraviti predmetno odločanje?“

 

SEU je na prvo vprašanje odgovorilo, da gre pri predložitvi dokazov z osebnimi podatki vsekakor za obdelavo osebnih podatkov v smislu Splošne uredbe o varstvu podatkov, vsaka obdelava osebnih podatkov pa mora sloneti na določilih 6. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov. Po točki e člena 6/I in 6/III členu te uredbe se zahteva obstoj – med drugim nacionalne – pravne podlage kot podlage za obdelavo osebnih podatkov s strani upravljavcev, ki izvajajo naloge v javnem interesu ali obdelujejo osebne podatke pri izvajanju javne oblasti - kot so naloge, ki jih izvajajo sodišča kot sodni organi. Kadar se obdelava osebnih podatkov izvaja za drug namen od tistega, za katerega so bili ti podatki zbrani, je po členu 6/IV v povezavi z uvodno izjavo št. 50 Splošne uredbe o varstvu podatkov, takšna obdelava dovoljena, če temelji na pravu države članice ter če pomeni potreben in sorazmeren ukrep v demokratični družbi za uresničevanje ciljev iz člena 23/I Splošne uredbe o varstvu podatkov. Kadar gre za varstvo teh pomembnih ciljev v splošnem javnem interesu, je upravljavcu dovoljeno, da nadalje obdeluje osebne podatke, ne glede na združljivost te obdelave s cilji, za katere so bili osebni podatki prvotno zbrani.

SEU je na prvo vprašanje odgovorilo, da je treba tudi pri obdelavi osebnih podatkov v sodnih postopkih uporabiti določbe Splošne uredbe o varstvu podatkov ter 6/III in 6/IV člen Splošne uredbe o varstvu podatkov razlagati v smeri dopustne nacionalne ureditve o predložitvi dokazov, ki vsebuje osebne podatke tretjih oseb in so bili zbrani za drug namen, v okviru civilnega sodnega postopka.

 

Glede drugega vprašanja je SEU najprej poudarilo, da je treba pri vsaki obdelavi osebnih podatkov – s pridržkom odstopanj, dovoljenih v 23. členu  Splošne uredbe o varstvu podatkov – spoštovati načela, ki urejajo obdelave osebnih podatkov, in pravice posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki. Pri tem je pomembno, da pravica do varstva osebnih podatkov, ni absolutna pravica, ampak jo je treba obravnavati glede na vlogo, ki jo ima v družbi, in jo v skladu z načelom sorazmernosti uravnotežiti z drugimi temeljnimi pravicami, kot je pravica do učinkovitega sodnega varstva, zagotovljena v členu 47 Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah. Predložitev dokumenta, ki vsebuje osebne podatke tretjih oseb, v okviru civilnega sodnega postopka prispeva k spoštovanju pravice do učinkovitega sodnega varstva. Da lahko pravni subjekti izvršujejo pravico do učinkovitega sodnega varstva in zlasti pravico do poštenega sojenja je treba šteti, da imajo stranke v civilnem postopku možnost dostopa do dokazov, potrebnih za zadosten prikaz utemeljenosti njihovih očitkov, ki morebiti vključujejo osebne podatke strank ali tretjih oseb.

Pri tem je treba upoštevati tudi 5/I člen Splošne uredbe o varstvu podatkov, zlasti načelo „najmanjšega obsega podatkov“, po katerem morajo biti osebni podatki ustrezni, relevantni in omejeni na to, kar je potrebno za namene, za katere se obdelujejo. Nacionalno sodišče tako lahko presodi, da mu je treba posredovati osebne podatke strank ali tretjih oseb, da bi lahko ob popolnem poznavanju dejstev in ob spoštovanju načela sorazmernosti pretehtalo zadevne interese, pri čemer, odvisno od primera, dovoli, da se nasprotni stranki v celoti ali delno razkrijejo osebni podatki, ki so bili tako posredovani, če ugotovi, da tako razkritje ne presega tega, kar je nujno za zagotovitev izvrševanja pravic po členu 47 Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah.

 

Če zaključke SEU strnem:

1)    Splošna uredba o varstvu podatkov se uporablja tudi v primeru predložitve dokazov, ki vsebuje osebne podatke v sodnih postopkih vključno, če do predložitve pride po odredbi sodišča;

2)    kadar sodišče odreja predložitev dokazov, ki vsebujejo osebne podatke tretjih oseb ali strank upošteva tudi interese posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, ter jih pretehta glede na okoliščine posameznega primera, glede na vrsto zadevnega postopka in ob upoštevanju načela najmanjšega obsega podatkov.

 

Tudi, ko zastopamo stranke pred sodišči, je treba za odgovore na vprašanja o obdelavi osebnih podatkov uporabiti Splošno uredbo o varstvu podatkov, najmanj v delu, ki terja upoštevanje načela najmanjšega obsega podatkov – ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera in cilja, ki ga zasledujemo s predložitvijo konkretnega dokaza.



Odvetnica mag. Rosana Lemut Strle




Comments


bottom of page